Kdaj ste se nazadnje odpravili na Kras na izlet in kulinariko? Kras ponavadi ni prva izbira, kajti v Sloveniji imamo izletniške točke kot so Bled, Piran, Ljubljana … Mogoče bi se našlo še kakšno mesto, ki ga turistična organizacija, ki bi morala skrbeti za celotno Slovenijo, z veseljem promovira, pri tem pa pozablja, da obstajajo tudi druge regije in da obstajajo prav tako čudovite destinacije z odlično kulinariko.
- Skok v Sočo in razmišljanje o turizmu in uničevanju narave v dolini Soče
- Damian Merlak kupil propadajoče hotele v Bohinju in bo vlagal v Bohinj / končno pozitivna zgodba za Bohinj?
- Del turistične takse je promocijska taksa namenjena Slovenski turistični organizaciji (STO)
Vsake toliko časa se udeležim kakšne zanimive ture. Tokrat sem se odzval vabilu Društva Planta in Geografskega inštituta Antona Melika, ki sodi v okvir Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnost. Namreč skupaj so ustvarili projekt Kras Carso Food Tour.
Slovenci bi se končno lahko začeli zavedati, da živimo na čudovitem koščku zemlje, predvsem pa, da je ta naša raznolikost pokrajine, ki jo z avtom lahko prestopimo v manj kot uri (Prekmurje, Kras, Primorje) naša komparativna prednost pred ostalimi destinacijami v svetu. In tako sem šel na Kras, ki ga tudi sicer obožujem in zelo rad obiskujem, ker je še povsem neodkrit biser v Sloveniji.
Društvo Planta je organizator meseca špargljev na Krasu in meseca kraške kuhinje, vendar so se odločili, da povežejo par domačij in obiskovalcem pričarajo tudi malce drugačno izkušnjo na Krasu.
Naša pot se je začela z obiskom gostilne Skok v Štorjah, kjer smo dobili “supo” in teran – domač zajtrk. Supa je v jajcu ocvrt kruh (pri nas temu rečemu šnite), ki se ga pomoči v teran, ali pa bezgov sirup. Predstavili so nam Kras Carso Food Tour, vendar vreme na žalost ni bilo na naši strani, tako da so morali precej stvari spremeniti – ogled polj, nabiranje zdravilnih rastlin, …
Pot smo nadaljevali proti Tomaševici, kjer živi okoli 200 ljudi, vendar se lahko pohvalijo, da imajo svojo čitalnico v bivšem avtobusnem postajališču – odprto je noč in dan in do sedaj še ni bilo nobenih problemov s tem. Adrijana Konjedič je dobila idejo, potem pa jo s pomočjo sovaščanov tudi realizirala. Ideja je vredna posnemanja tudi drugje po Sloveniji.
Sledil je obisk domačije Buntovih v Komnu. Dež nam je onemogočil izkušnjo nabiranja špargljev in ostalih rastlin, zato smo se raje pocartali z domačimi jedmi – kruh cvrt v olju, frtajlo, domačimi jalapenoti, paradižniki in zraven pili še domače čaje. Prav tako so pripravili narezek iz “krškopoljca” in na koncu je sledila še šola priprave domačega mila. Ta del me je navdušil in kmalu se bom lotil tega podviga.
Po dežju nas je pot vodila do Komelovih, kjer smo si ogledali “proizvodnjo pršuta” na star način in obisk pršutarne, kjer se suši “kraškopoljski” pršut. In sledil je obisk Štanjela. Kraj, ki mi je od nekdaj pri srcu in kraj, ki ga zadnja leta urejajo in končno postaja biser, kot si zasluži.
Glede na to, da je deževalo, smo namesto z obiskom Ferrarijevega vrta začeli z obiskom Bistroja Grad Štanjel, kjer nas je pričakala hrana in domača vina. Pršut, domač sir, juha iz špargljev, mesto starano v senu, … in vse skupaj z vinsko spremljavo.
Včasih mi je žal, da je moj način prehranjevanja drugačen, predvsem pa, da ne konzumiram alkohola. Ampak sem imel srečo in so tudi zame pripravili hrano.
Ker se je na koncu pojedine prikazalo sonce, smo se odločili, da skočimo še v Ferrarijev vrt in naredimo par fotografij – dnevno se čez poletje v tem vrtu izmenja tudi pet in več porok, če kdo razmišlja o tej idlični lokaciji.
Med vožnjo proti Ljubljani sem imel čas in sem razmišljal o tem kako malo bi bilo potrebno, da bi neka regija postala bolj preproznavna v Sloveniji in njeni okolici. Najprej bi bilo potrebno pritegniti Slovence, da pridejo na obisk, da okusijo čare in predvsem, da odkrijejo stvari, ki so jim blizu. In posledično bi se dobra beseda prenesla naprej in kaj kmalu bi bila lokacija tudi na radarju “turističnih agencij” in bi šla tudi onkraj meja. Ampak zakaj bi se kdo ukvarjal s tem, če se lahko vrže ogromne vsote denarja v oglaševanje že tako preveč nasičenih s turistih lokacij.
Kras je krasen. In zelo hitro se lahko zaljubiš v njihovo pokrajino, njihovo dušo in predvsem v njihov odnos do narave. Ljudje Krasa se zelo dobro zavedajo kako odvisni so od narave in tega ne želijo spreminjati, ampak raje sobivajo in soustvarjajo z njo.