Oglasi za izgubljene živali so čedalje pogostejši. Obvestila o pogrešanih živalih na radijskih postajah, na družbenih omrežjih in tudi po klasični metodi – s “tiralicami” na drevesih. Ponavai se začnejo takole – v okoli Šmarne gore se je izgubil večji pes, ki sliši na ime Kuža. Je prijazen in ima ovratnico. Najditelja prosimo, če pokliče na telefonsko številko..
- Kužek Čar v/na snegu
- Čivava – chihuahua Sky – fotografije in testni krog
- Cukrček Cuki – jorkširski terier – yorkshire terier – fotografije
Takšne in podobne oglase za izgubljene živali poslušam vsak dan na radiu in se zraven zgrašam – #wtf? Kako se lahko izgubi pes? Sam sem bil lastnikov psov mnogo let, sicer so za njih bolj skrbeli starši kot sam, vendar se mi nikoli noben od njih ni izgubil?! Ta fenomen, da se pes izgubi, se mi zdi samo neodgovornost lastnikov psa in mogoče bi bilo kdaj potrebno premisliti, ali si takšni lastniki sploh zaslužijo psa nazaj? Zakaj?
V 11. členu Zakona o zaščiti živali je zapisano: Skrbnik psa mora na javnem mestu zagotoviti fizično varstvo psa tako, da je pes na povodcu.
Torej se pes ne more izgubiti med sprehodom, po recimo, Ljubljani? Ker mora biti na povodcu v tem času. In izgovor, samo malce smo spustili psa, tudi ni najboljši izgovor.
Lahko razumem, da klic narave, oz. ko so psičke v tistih dneh, pripravijo psa, da oddide od doma in pokaže, da je on pravi lovec. To situacijo razumem, vendar se ponavadi takšen pes kaj kmalu vrne domov, ko ugotovi, da iz te moke ne bo nobegena kruha. Vendar se mi spet poraja vprašanje, kako je lahko pes kar tako odšel nekam, saj večinoma v teh oglasih ne nastopajo psi iz podeželja, oz. majhnih krajev nekje “bogu iza nogu”, ampak so to “mestni psi”.
Mogoče sem samo jaz tako pikolovski in razmišljam, ko poslušam te oglase, o lastnikih psov, ki se izgubijo! Definitivno me ta fenomen vsak dan znova razburi in da misliti o tem, kako ljudje tretirajo živali – ko so v nekem trenutku moderni majhni psički, jih želijo vsi in isto hitro se jih tudi naveličajo – sicer to ni tako “popularno” pri nas, kot pa v tujini, kjer so pasja zavetišča potem polna dragih malih ljubljenčkov, ki so se jih gospodarji naveličali.
In zakaj jaz nimam psa? Ker je to velika odgovornost. Ker se moraš s psom zelo veliko ukvarjati in ker se mi pes smili, ko bi moral biti sam doma. Mogoče samo razmišljam iz napačnega zornega kota, kot marsikateri lastnik psa, ki mu je pes nekaj samoumevnega in niti ne pomisli, koliko odgovornosti to prinese in koliko odrekanja, ko dejansko ne moreš iti povsod s psom. Predvsem pa je pes živo bitje, ki zahteva svoj čas in energijo lastnika – ni samo plišasta igrača, ki jo vržeš v kot in kjer te čaka!
p.s.: ali se vam je že izgubl vaš pes? Ali pa samo jaz napačno razumem vse skupaj in kompliciram stvari, tam, kjer jih niti ni potrebno!?
