Indy&Pippa je domača blagovna znamka sladoledov. V teh dneh predstavljajo še novost – Indy&Pippa veganski / presni tiramisu, ki je na voljo v Hoferju. Da, prav ste prebrali. Tiramisu je lahko tudi veganski.
Sicer je Indy&Pippa prepoznaven po svojem sladoledu, ampak sam imam sicer rajši svoje “nicecreame”. Vendar tale tiramisu je hudo dober. Ima en problem – prekmalu ga zmanjka. Predvem pa da okus pravega tiramisuja, kljub temu, da v njem ni niti ene “živalske” sestavine.
Tudi tistim, ki prisegajo na “živalske” sestavine ga priporočam. Mogoče bo kdo navdušen nad njim. Sicer pa mi je všeč dejstvo, da ima Hofer domače veganske / presne proizvode! #topshit
Živimo v svetu, kjer dogovori nič več nič ne štejejo. Kjer so pogodbe podpisane, vendar se jih ljudje ne držijo. Zakaj neskočno izgovorov in zakaj pomagajo samo grožnje? Ali nismo že zdavnaj presegli takšen način komunikacije in bi bil čas, da dogovori spet nekaj veljajo, predvsem pa da je človek človeku zopet človek?
Vem kaj si želim, posledično hočem, da je izdelek natanko takšen, kot je bilo dogovorjeno. Ne da je “malce” drugačne barve, ker izbrane ni bilo. Ne želim, da je izdelek “malce” drugačne oblike, ker ga je bilo tako lažje narediti in bo vse skupaj izgledalo še precej lepše. Nočem, da je cena končnega izdelka 30% višja od dogovorjene cene, kot je zapisana. In hočem da izdelek dobim v dogovorjenem roku, ne 14 dni kasneje, ker so imeli probleme s strojem in s konstelacijo lune njihove tajnice.
Tole zgoraj so stalnice, ki se dogajajo na vseh področjih naših življenj. Namreč izdelek, ki ga dobiš domov ni nikoli enak naročenemu, oz. tistemu, ki je bil viden/izbran. In potem ti ne preostane drugega, kot da zavrneš izdelek in to poveš tistemu, ki ti je izdelek dostavil – čeprav on ni v tem primeru čisto nič kriv. In potem se začne odisejada. Pokličeš “prodajalca” in mu poveš kje je problem, vendar te v naslednjem trenutku želi prepričati, da je tako veliko boljše zate in da je to to!
Ker sprevidiš, da se ga ne bo dalo premakniti, zahtevaš telefonsko številko nadrejenega. Ponavadi ta “grožnja” spremeni situacijo in je “prodajalec” voljan poslušati do konca, vendar s svojimi pripombami, ki prikažejo zadevo v povsem drugačni luči.
Ponavadi v takšnem primeru človeku že popuščajo živci in rdeča lica so nekaj povsem normalnega. Pa vendar, mogoče tudi prodajalec ni nič kriv, saj je on samo prodal zadevo. Itak se bo on izgovoril na proizvodnjo, ki ne zna brati načrtov in krivdo prevalil na nič hudega slutečega človeka za strojem, ki je samo vnesel podane številke v stroj – vendar do tega človeka bo težje priti in bo vse skupaj “pometeno” pod preprogo.
No go. V takšnem primeru hočem šefa. In naj mi on obljubi in razjasni stvari, zakaj sem dobil izdelek, ki je prekratek 10 cm, drugačne barve in bistveno dražji, kot je bila na predračunu. Seveda šef ne ve točno za kaj se gre, vendar bo vse uredil in rešil. Ponavadi takšne obljube ne “pijejo vode”, ampak so samo obljube.
Čez par dni, ko ni ne duha ne sluha o izdelku, se zgodba ponovi / klic / pogovor/ in spet se človek naposluša novih izgovorov in da je skoraj že vse pripravljeno in urejeno. My ass!
Takrat se zgodi natačno to, kar sem napisal v naslovu. Človeka mine potrpežljivost in se začne pregovarjanje, ki se stopnjuje z grožnjami z odvetnikom (le od koga smo se to naučili??) in potem se povzdigne glas in vse skupaj se konča s kletvicami, kjer pošlješ vse skupaj v rit in “skenslaš” naročilo.
Naslednji dan sledi klic, kjer prijazni glas na drugi strani razloži, da imajo naročen izdelek, prave barve, prave velikosti in tudi cene, še montaža bo zastonj in da ga lahko takoj dostavijo!
Kdo sedaj koga nateguje? Torej so grožnje in dretje rešitev za takšne probleme? Kaj pa če bi se to vseeno spremenilo in bi se ljudje držali zastavljenih rokov in obljub, da o pogodbah niti ne govorimo? Ali pa je res potrebno iti na nivo, ki je “pod nivojem človeka”, če se želi karkoli premakniti v tej naši deželi, oz. dobiti izdelek za katerega si “ornk” plačal?
Spodaj je par komentarjev, ki so mi dali misliti. V čem se ti komentatorji razlikujejo od teh dveh, ki sta z udarci potolkla kolega in ga pustila, da je podlegel? Bi ostalo zgolj pri zapisanem, ker smo v varnem zavetju spleta vsi najbolj pogumni? Ali s svojimi “pravičniškimi” komentarji, kjer zapišemo, kaj vse bi počeli s krivcema in to opišemo zelo podrobno, pokažemo svojo pravo nrav?
Večkrat sem že napisal in bom še enkrat. Strah me je živeti med takšnimi ljudmi, ki bi vedno vzeli pravico v svoje roke in reševali situacijo na način, kot ga spodaj opisujejo. Zanima me, koliko sovraštva je v teh ljudeh in česa vsega so sposobni. V bistvu me je strah teh ljudi. Ker kdor razmišlja o tem, kako bi ubil sočloveka…
ki te je en posnetek ko traja 20 min bajeal pa ce ma ker? mater jima jebem u šupaaaak take je treba samo mučit prste jim je treba bek posipatt skislino bi ju polival mamu jima jebeeeem grdooo!!!!!
Zdaj ti jo jebe cela Slovenija. Tebe bojo pa pedri v restu nažigali in ti rit parali.CRKNI PRASEC.
Jebem ti majku bolesnu rado bi te psima dao fujjj smrade ruzni
dragi moj aleš baba ti je tako grda da jo nebi pipnil niti z tvojim kurcom nepa da bi jo andrj hotel! ti gnida sprefukana
pička ti materna proklet cigan….šmrkovc mozoljast…jebo bi ti mater i sestru i pićku i svu tvoju rodbinu….imam prijatelje na Dobu in že vedo zate……kupi si dosti vazelina peder jedan!!!!!
tak človek na tem planetu nima kaj iskat!!!! in brez debate lepo prosim, ker če, deratiziramo, potem dejmo tudi odstranjevat!!!!!
pička ti matrna……jebem ti mater….gnoj kr pejdi na dob pa ti garantiram da boš pofunan v rit jst ti bom uštimav ker je tam veliko mojih ljudi oblubim hahaha….a kaj se tiče tvoje lepe pnce ti pa povem da bo pristala pri ciganih v žabjaku jebat ču ti mater mali ti neveš kaj so cigani pa da vidimo kako ti mama živi bomo jo obiskali mi malo.
Smrad smrdljivi..crkn..svinja ena!!upam da te bojo guzili pa maltretirali da ne boš vedu kje si doma!!đubre eno,sram me je da sem slovenka.mrš gnoj!!ima boga!!!!!!!!!
Pa se zal ni prascu za to kar je naredu…mrs smrad…upam da ga fajn nabijejo v restu…mirno ziher ne bo nikol vec spal …svinja grda …
za steno pa ubit
Si res kdo želi imeti takšne sosede? Kolege? Prijatelje? Ali mora res nasilje vedno znova roditi nasilje? Ali takšni komentarji karkoli spremenijo? Ali pa to zgolj pomeni, da si določeni ljudje dajo duška, pa vendar v resnici ne bi upali spregovoriti niti besede?
V bistvu se ne odgovarjam z odgovori, se pa zavedam, da če človek pomisli, kaj vse bi storil nekomu – je precej bližje temu, da bi to res storil, kot pa tisti, ki ne razmišlja o tem. In ja, žalosten sem, ker živim v družbi, ki je vse prej kot civilizirana…
Ministrstvo za infrastrukturo je pripravilo posvet o obnovljivih virih energije na Brdu pri Kranju. Na posvetu je sodeloval tudi državni (napaka) sekretar Tilen Smolnikar, ki pa pred kamero ni znal povedati niti stavka o posvetu, niti o samem planu dela ministrstva na tem področju. Uradni naziv – Sektor za učinkovito rabo in obnovljive vire energije, vodja sektorja: mag. Tilen Smolnikar’.
Zanima me, koliko državnih sekretarjev imamo v državi, ki nimajo pojma o področju na katerem delujejo. Namreč, od takšnega človeka bi pričakoval, kljub tremi, da bo vedel kakšne ukrepe in kaj se dogaja na tem področju.
Ali je ta človek danes še v službi na tem ministrstvu, pa je povsem drugo vprašanje. Poglejte si video in vse vam bo jasno..
Ema 2017, praznik glasbe. Praznik glasbenih izvajalcev, ki “ponosno” stopijo na oder in poskušajo čim bolj navdušiti žirijo, predvsem pa gledalce doma pred TV zasloni. Prireditev, ki ne stane malo in ki jo organizira nacionalna televizija. Prireditev, ki ima eno dobro lastno – vsi pizdijo nad njo in posledično so komentarji na Twitterji in Facebooku bolj zanimivi, kot sama vsebina prireditve. Težko namreč rečem, da gre za glasbo..
Tudi letos, preden se spravim na analizo 1. oddaje Ema 2017, bom objavil moje predloge za Emo in upal, da jih bodo nekoč uslišali:
za tri leta se “odklopimo” od popevke za Evrovizijo
privarčujemo precej denarja, ki ga vložimo v to, da v tem času vzgajamo kadre, ki bodo dejansko lahko dosegli kakšen uspeh
ker bomo čez tri leta, po dolgem času zopet na tekmovanju, nam bodo žirije bolj naklonjene
končno premagamo “slovenceljnost” v nas samih in naredimo šov
izberemo dejansko domačega predstavnika, ki zna peti in mu naredijo strokovnjaki (ne Raay in podobni) komad, ki bi imel potencialno možnost za uspeh
če nam tudi čez tri leta ne uspe, se preprosto sprijaznimo s tem, da smo boljši v športu in ta denar investiramo v športnike
In sedaj k bolj zanimivemu delu. Komentarjem na Twitterju. Glede na to, da letos sam nisem spremljal izbora, so spodnji tviti dokaj povedni in prikažejo pogled določenega dela ljudi na to prireditev.
Aja, v finale so se uvrstili – Sell out (Ni panike), OmarNaber (On My Way), KING FOO (Wild Ride), Nika Zorjan (Fse).
Kaj pravijo na Twitterju o #ema2017?
Saj vem, da se večina ne strinja. Ampak meni je ta drama, ki jo delajo iz #ema2017, fajn. 3 večeri šimfanja. A niso to mokre sanje tviterja?
Revija Reporter znova udari. Miha Butara je pomočnik direktorja Slovenskih železnic in v Reporterju so objavili naslov – Poglejte to! Pomočnik direktorja Slovenskih železnic nosi uro za najmanj 13 tisoč evrov (vir). V članku razkrivajo, da ima Miha Butara nosi uro Vacheron Constantin, ki je precej draga.. SO FUCKING WHAT?
Štekam. Gre za diskreditacijo na osebni ravni. Zelo poznano. Spraviš v javnost takšno informacijo in ljudje se začnejo zgražati nad njegovo uro. Ne nad njegovim delom, ki ga opravlja. Ampak to je dovolj, da lahko začneš kasneje z ofenzivo nanj. Verjetno je komu stopil na žulj in ga je sedaj treba “medijsko likvidirati”.
Še bolj smešno je, da je povsem nepomembno za Reporer, kako jo je kupil. Jo je mogoče dobil v dar? Ali pa je res ljubitelj ur in mu le to pomeni veliko. Revija Reporter človeka ocenjuje po njegovi uri. Kaj pa, če je fake? Kaj pa, če jo je kupil na Ebayu?
No, v bistvu je ura bolj nepomembna, kot pa je pomemben tale del – ga je fotograf Reporterja zasačil v bistroju Atelje pod hotelom Union, ko se je v družbi prijatelja in strankarskega kolega iz SD Uroša Jauševca dobil na kosilu s podjetnikom in nekdanjim prvakom Zaresa Gregorjem Golobičem ter direktorjem Ultre Milošem Urbanijo.
No ja, saj jih razumem. Vsake toliko časa je potrebno potegniti iz naftalina določena imena in jih potem nabijati. Tudi na način, da se uporabi ura kot izgovor za osebno diskreditacijo.
Tiskani mediji se zadnja leta borijo za “preživetje”. Število naročnikov in naklade padajo, saj se vse več ljudi odloča, da bo spremljalo novice in ostale informacije kar preko spleta. Prvi, ki je začel spreminjati medijsko krajino je bil Google, za njim pa je veliko disrupcijo ustvaril Facebook.
V članki v New York Timesu je bil objavljen zanimiv podatek, da namreč Google in Facebook skupaj dobita okoli 85 odstotkov oglaševalskega denarja, ostalo pa se porazdeli med različne medije. Google in Facebook sta medija, ki nimata zaposlenih novinarjev, ki nimata zaposlenih kuratorjev, ampak je vsa vsebina generirana s pomočjo uporabnikov (UGC). V zadnjem četrtletju je imel Facebook preko 8.800.000.000 $ prihodkov iz oglaševanja – in preko 7.000.000.000 $ samo iz mobilnega oglaševanja. Na drugi strani je Google, ki ima svojo oglaševalsko mrežo in veliko vsebin, ki pa jo pridobi s pomočjo svojih “pajkov”, ki “prečesavajo” internet in “kopičijo” informacije na enem mestu – ki ga pa zelo dobro znajo monetizirati.
Kje je torej problem? Da sta največja založnika na svetu, ki poberete največ oglaševalskega denarja zgolj in samo ponudnika infrastrukture in imata najmanjše stroške – ker jima ni potrebno plačevati uredništev, ker jima ni potrebno plačevati poslovnih prostorov… Vsaka podobnost z Airbnb, ki si ne lasti nepremičnin, Uberjem, ki si ne lasti vozil, itd… je samo naključna. Čedalje več storitev temelji na tem preprostem poslovnem modelu – za to, da služiš denar, ti ni potrebno imeti tega, kar ponujaš – lahko zgradiš samo spletno platformo in imaš tako precej nižje stroške in precej višje prihodke.
Problem je tudi v vsebinah, ki jih generirajo uporabniki na družbenih omrežjih. V zadnjem letu je prišla v ospredje besedna zveza “fake news”, kljub temu, da je to obstajalo že od nekdaj. Vendar se v zadnjem času vse bolj izpostavlja, da je vse več takšnih vsebin, kajti na družbenih omrežjih ni uredništev in ni odgovornosti za vsebine, ki jih uporabniki objavljajo.
Kako naj mediji, ki se borijo za preživetje, tekmujejo s Facebookom? Ne morejo. Ravno obratno. Facebook je naredil odličen trik. Preko njihove platforme so mediji dobili “lajke” svojih privržencev in vse je funkcioniralo. Potem pa je začel Facebook spreminjati svoje algoritme in namesto visokih “reachev” se je vsa stvar obrnila v smer, da moraš plačati oglaševanje, če želiš, da bodo ljudje opazili tvoje vsebine.
V bistvu je Facebook zaigral odlično igro. Ne samo, da mu sami dajemo vsebine, še plačujemo mu za to, da jih vidi čim več uporabnikov Facebooka. Z drugimi besedami – namesto, da bi Facebook plačeval za informacije, ki jih uporabniki objavljajo, on zaračuna za to, da te informacije vidi več uporabnikov. In mi smo mu mirno pripravljeni plačevati za to. Ustvarjamo mu vsebine in še plačujemo. Narobe svet, ali pa samo pametni poslovni model. Odločitev posameznika!
Nedelja je bila kot nalašč za to. Lep sončen dan, suha cesta in okolica hiše. Ko sem uspel fiksirati GoPro na Formulo 1, je bilo vse skupaj samo še igračkanje. Vožnja naokoli in snemanje.
Na žalost je Formula 1 bolid zelo nizek in posledično je že pesek po tleh problematičen, ampak vseeno mi je uspelo narediti posnetek igračkanja. Verjetno pa bom tole rešitev še kdaj izkoristil pri snemanju. Sploh ne izpade slabo!
Deklaracije na živilih so obvezne. Zakonodaja zapoveduje, kaj vse mora vsebovati deklaracija in posledično to povzroči, da so fonti na deklaracijah tako majhni, da je nemogoče prebrati kaj piše na deklaraciji. Seveda gre tudi za prihranek proizvajalca, ki ima na embalaži v vsaj šestih različnih jezikih napisano deklaracijo.
Verjetno nisem edini, ki pogleda na deklaracijo, kaj vse vsebuje hrana, ali proizvod, ki ga kupujem. Vendar zadnje čase opažam, da jaz vse slabše vidim – ali pa so fonti na deklaracijah vse manjši. Obstajata obe možnosti, vendar glede na to, da nisem edini, ki ima probleme s tem, je verjetno problem v velikosti fonta, ki je vse manjši in manjši.
Nekoč, ko še ni bilo takšnih pravil, so bile deklaracije drugačne. Tudi sama embalaža hrane je bila drugačna – veliko manj informacij je vsebovala in oblikovalci so imeli precej manj dela, kot ga imajo sedaj, ko morajo na omejeno površino stlačiti vse mogoče in nemogoče podatke. Ker so takšni zakoni. Nepomembno je, če je deklaracijo možno prebrati, kajti tega dela UXa nihče ne zapoveduje.
Jaz imam rešitev za deklaracije, kjer so fonti tako majhni, da nimam dovolj dolge roke – preprosto naredim fotografijo deklaracije s telefonom in potem fotografijo na telefonu povečam. Volk sit, koza cela, men pa vsaj jasno, kaj piše na deklaraciji. Sicer pa predvidevam, da je tudi v kakšnem aktu zapisana velikost fonta, ki mora biti na deklaracijah in da je še berljiv – v nasprotnem primeru so deklaracije zgolj in samo namenjene same sebi.
Označba živila mora vsebovati naslednje podatke (vir):
ime živila;
seznam sestavin;
neto količino;
rok uporabnosti;
serijo živila;
pogoje hrambe, kjer je to potrebno oziroma, če so bistveni za uporabnost izdelka;
ime oziroma firmo in naslov oziroma sedež proizvajalca ali tistega, ki živilo pakira; v primeru uvoza ime oziroma firmo in naslov oziroma sedež uvoznika ter državo proizvajalca;
državo izvora ali področje porekla, če bi izpustitev tega podatka lahko zavedla potrošnika glede pravega izvora ali porekla živila;
navodilo za uporabo, kjer je to potrebno oziroma, če potrošnik brez tega podatka ne more pravilno uporabiti živila;
vsebnost alkohola pri pijačah z vsebnostjo alkohola več kot 1,2 volumskih odstotkov.
Prav tako mora biti na deklaraciji navedena hranilna vrednost živila, količina maščob (od teh nasičenih in nenasičenih maščob), ogljikovih hidratov (od tega vlaknin ter sladkorjev), beljakovin, soli, vode in energijska vrednost v kilodžulih (kJ) in kilokalorijah (kcal) na 100 g ali 100 ml živila.
Najboljši del pa je označvanje alergenov, kajti s tem zelo preprosto ugotovim ali je hrana veganska ali pač ne. Alergeni so lahko navedeni posebej, ali pa kot odebeljen oz. drugače poudarjen tisk med samimi sestavinami živila. V primeru uporabe gensko spremenjenih organizmov, mora biti le to tudi ustrezno navedeno.
Borut Pahor se je odločil, da bo zvezda Instagrama. Predsednik na Instagramu vsak dan objavi fotografijo in njegovi sledilci fotografije z veseljem lajkajo. Da številnih komentarjev niti ne omenjam. To mu daje ideje za vedno nove in nove fotografije in “kreativne” opise fotografij. Razumem ga. Ko se enkrat zgodi “snow ball” efekt, ga je potrebno “furat do konca” in verjetno
Večinoma je na fotografijah sam – kakopačne. Včasih odstopi prostor še komu drugemu. Svoji partnerici, svojemu mladiču (kot je poimenoval sina), ali pa predsednikom in znanim osebam, ki jih je imel moč spoznati. Včasih nastopa v rock bandu, včasih na traktorju orje njivo, včasih je žalosten, včasih mu kdo piše.
Kaj je namen njegovega udejstvovanja na Instagramu? Pojma nimam. Verjetno gre za “masterplan”, da bo, če ne bo več predsednik, lahko tržil objavo sponzorskih fotografij za precej visoke vsote denarja. Kajti Instagram fotografije imajo po podatkih strokovnjakov zelo velik engagement za blagovne znamke – večji, kot pa na Facebooku. In možno, da v tej smeri razmišlja tudi predsednik Pahor.
Šalo na stran. Vsak človek potrebuje kanal za ego tripanje. Verjetno, če ne bi njegovih fotografij nihče lajkal, potem bi bilo vse skupaj precej drugače. Ne bi bilo zanimivo, če ne bi dobil potrditve da je cenjen, priljubljen, da ga imajo ljudje radi, da radi opazujejo njegov vojerizem in da ima nekje veljavo. V bistvu.. Razumem ga. Lahko je ustvariti persono znotraj družbenega omrežja in jo furati – v tem primeru je zgolj vprašanje – je bila persona ustvarjena? Ali pa je to res del njega samega?
Sam se bolj nagibam k slednjemu in niti najmanj ne dvomim, da potrebuje precej pozornosti in da verjetno, zvečer preden se spravi v posteljo pregleduje fotografije in bere komentarje. In potem z nasmehom na licu zaspi. In zjutraj, ko se prebudi je njegova prva misel – kakšno fotografijo bomo danes objavili na Instagramu in dobili milijaužnt lajkov in komentarjev.
Po drugi strani pa imam raje narcisoidnega predsednika, ki potrebuje konstantno pozornost in bo naredil vse, da bo všeč ljudem – škoda edino, da je funkcijo predsednika povsem degradiral in nič čudnega, da so ga mediji v tujini sedaj opazili tudi v tej novi vlogi – vlogi instagram zvezde iz Slovenije. Marsikatera “znana” Slovenka pa je verjetno zaradi tega postala depresivna – ker ima predsednik več lajkov kot njene super duper fotografije, ki jih objavlja na Instagramu.
Kako je Borutu uspelo na Instagramu? Precej preprosto. Konstantno objavljanje fotografij in ciljna javnost, ki si želi vpogleda v njegovo življenje. Njegov socialni čut, predvsem pa razkrivanje samega sebe preko različnih vlog, ljudi in deloma tudi vpogleda v njegovo življenje. Mogoče bi se kakšen social media guru, ki med drugim prodaja tudi “Instagram”, lahko marsikaj naučil od njega.
Hrvaška načrtuje obvezno 30 dnevno služenje vojaškega roka za vse moške. Tudi v Sloveniji se v zadnjem času pojavljajo enake težnje in niti najmanj ne dvomim, da ta ideja ne bo kmalu zaživela v praksi. Preveč koristi za določene ljudi pri koritu in preveč možnosti, da si nekdo zelo dobro napolni žepe. Ker je obvezno služenje vojaškega roka trend v evropskih državah, mi ne smemo in ne moremo biti slabši od njih.
Služenje vojaškega roka je bila nekoč “čast” – no, vsaj tako so to predstavljali. V Jugoslaviji je veljalo služenje vojske za stopnjo, ko je fant odrastel v moža. Ker sem sam med tistimi, ki je civilno služil vojsko, sem bil velikokrat “predmet posmeha”. Ker so pač nekoč veljali stereotipi, da moški, ki ni bil v vojski, ni pravi moški.
Časi so se spreminjali. Sploh v Sloveniji, ko se je začel ugovor vesti in ko so fantje ugotavljali, da pol leta stran vrženega časa ne bo nihče povrnil in posledično je bilo tudi vse manj interesa za služenje vojaškega roka. Seveda, bi rekli strokovnjaki aka Angelca Likovič, da so s tem dejanjem moški postali vse prej kot moški. Ker ne znajo več pospravljati postelj, ker ne vstajajo tako zgodaj, kot so morali v vojski, ker niso navajeni “jebanja v glavo”, ker se ne tuširajo s 100 in več ostalimi moškimi. In verjetno tukaj zraven lahko prištejemo še cel kup situacij, ki so moškega naredili moškega.
Glede na to, da imamo v Sloveniji situacije, ko starši svojega osnovnošolca na govorilne ure spremljajo s pomočjo pravnika, da starši hodijo na informativne dneve fakultet s svojimi sinovi in hčerkami… Bi bilo mogoče smiselno… Ne! Še vedno sem mnenja, da učenje nasilja – pod krinko branjena države le ni tako dobra ideja.
Ker se je ideja o ponovni uvedbi začela kar hitro širiti po Sloveniji, imam sam par predlogov, ki so mogoče bolj smiselni, kot pa da zopet začnemo z uvajanjem služenja vojaškega roka:
obvezno taborništvo v osnovne šole – če se že mora kdo naučiti česarkoli, potem to začnimo z mladimi in jim preko igre pokažimo stvari, ki so bolj pomembne kot rokovanje z orožjem. Kdo zna zakuriti ogenj brez pomoči vžigalnika, vžigalic, ali česa podobnega?
obvezno 3 mesečno potovanje v tujino, v državo z drugo vero. Slovenci imamo problem z zaplankanostjo. Tega ne bo rešila vojska, ampak samo odpiranje svetu. In to, da mora študent na izmenjavo v tujino, kjer spozna druge kulture in vere bo naredilo veliko več za tega človeka, kot pa to, da bo preživel tri mesece v Sloveniji v par kilometrov oddaljenem kraju.
obvezen tečaj likanja, pranja, šivanja in kuhanja za moške. Ker nekateri tako radi poudarjajo, da je vojska iz fantov naredila moškega, bi se lahko v letu 2017 malce prilagodili trendom in bi namesto opletanja z orožjem moške naučili kuhati, prati, likati, pospravljati. Saj govorimo o enakopravnosti med spoloma, kajne?
No, slednji predlog je šala, čeprav bi bilo super za marsikoga, da bi se naučil teh osnovnih stvari. Precej boljše, kot pa da moškemu pri 35 letih še vedno mama lika srajce, ali pa da ne zna skuhati kosila.. Ampak to je drug problem, ki ni del tega o katerem pišem.
Verjetno uvedba obveznega služenja vojaškega roka ne bi bila zastonj. Predvidevam, da so zneski takšnega projekta precej visoki in možnost, da nekdo “ugrabi” to je v Sloveniji zelo zelo velika. Pač, kjer je denar, tam so tudi …..
Glede na to, da sam nisem bil v vojski in posledično ne znam ravnati z orožjem in po logiki iz nekih drugih časov, ki sem jo zapisal v uvodu – nisem moški, se mi zdi smešno, da sploh znam preživeti v tem svetu. Ampak očitno se da, tudi brez obveznega služenja vojaškega roka in predvsem brez metanja časa skozi okno.
Če se prav spomnim, je večina tistih, ki je služila vojsko v Jugoslaviji ravno to izpostavljala za velik problem. Čas, ki ga nihče več ni mogel vrniti, kljub temu, da so se spletla prijateljstva in da je marsikomu vojska spremenila pogled na svet in stvari okoli njega. Ampak. To so bili drugi in drugačni časi, predvsem pa je bila množična psihoza nekaj, kar je bilo ustvarjeno umetno in je držalo skupaj različne vere in različne ljudi.
Hvala, ampak Slovenija po mojem mnenju ne potrebuje ponovne uvedbe služenja vojaškega roka!
Kako rešujete problem pozabljanja, predvsem pa prekomernega števila vsakodnevnih informacij? Si zapisujete v rokovnik? Si pomagate s pametnim mobilnim telefonom? Imate tajnico, ki za vas opravi te zadeve? Ali pa ste tako trmasti, kot sem jaz in ne verjamete v zapisovanje? Zakaj? Ker ko si začneš zapisovati – začneš pozabljati..
Verjetno nisem edini, ki opaža, da je v tem ponorelem svetu, vse več informacij. Da smo bombardirani iz vseh koncev in krajev z informacijami, ki si jih moramo zapomniti, predvsem pa je vsak dan kup sestankov, rokov in vsega ostalega, kar ne smemo “zajebati”.
Posledično večina ljudi uporablja novodobne pripomočke za organiziranje in planiranje svojega časa:
Google calendar
“reminder” na telefonu
specialne aplikacije, ki omogočajo preprosto organizacijo aktivnosti
notesniki
Jaz sem se pred par leti odločil, da bom poskusil brez vsega tega. Ko možgani ugotovijo, da jim ni treba razmišljati o določeni stvari, potem postanejo bolj leni in človek zelo hitro ugotovi, da smo zaradi pripomočkov za organizaranje časa postali bosi in si ne zapomnimo več ničesar.
En tak primer so telefonske številke. Pred desetimi leti sem znal na pamet večino telefonskih številk v svojem telefonu. Sedaj – mogoče bi znal tri telefonske številke na pamet, vse ostalo pa je zapisano v telefonu. In dejansko niti vec ne razmišljam o številkah, ker jih hrani telefon in so na dosegu enega klika.
Tudi včasih so bile tam, vendar je bilo njihovo število omejeno, predvsem pa se nisem vedno zanašal na tehnologijo. Podobna situacija, kot je situacija pri zapisovanju. Ja, se mi zgodi, da pozabim na kakšen sestanek, ali pa da pridem kam kakšen dan prej. Ampak to so redki momenti in zaenkrat mi moja metoda deluje še precej dobro.
Ali bom čez leta spremenil svoj pogled na vse skupaj in začel uporabljati “opomnike”? Upam, da ne bo potrebno, vendar če se bo število informacij dnevno še kar naprej dvigovalo – potem bom verjetno tudi sam moral poiskati rešitve, ki mi bodo pomagale organizirati del življenja. Sicer nerad..
Tudi letos je Valicon predstavil lestvico TOP25 REGIONAL BRANDS. Rezultati za 2016 so – na prvem mestu je Milka izgubila dosedanji primat in je najbolj prepoznavna blagovna znamka postala Coca Cola. Na tretjem mestu pa je Vegeto zamenjala Podravka. V Sloveniji je najbolj prepoznavna blagovna znamka še vedno BarCaffe, na drugem mestu ji sledi Coca Cola in na tretjem Cedevita.
Coca-Cola je prevzela prvo mesto po dolgih letih »vladanja« Milke na tem položaju. Zanimivo pa se Coca-Cola ne pojavlja kot številka ena niti na enem od petih trgov, ki tvorijo TOP25 razvrstitev. Je pa zato na drugem mestu na vseh trgih, razen v Makedoniji, kjer je tretja.
Chipsy, kot izvorno srbska znamka čipsov, je izboljšala svoj položaj v Sloveniji in na Hrvaškem, zato krepi svoj regionalni uspeh. Rezultat je največji skok medvsemi izmerjenimi znamkami iz položaja štev. 26, na položaj štev. 13.
Še eni znamki je uspel velik skok in sicer Colgate zobni pasti. Lani še na 21. mestu, letos že skoraj med deseterico najmočnejših, na 11.mestu.
Skoraj polovico TOP25 znamk predstavljajo znamke regionalnega izvora. Lani je bil rezultat 15:10 za globalne znamke, letos je rezultat že precej bolj izenačen in sicer 13:12 za globalne znamke.
Zanimive zgodbe po državah:
Donat Mg je vstopil v top 10 v Sloveniji. To je prvič, da se jevkaterikoli državi v top 10 razrstitev uvrstila t.i. premium znamka, kar Donat Mg v kategoriji mineralnih vod dejansko je. Barcaffe sicer ostaja številka ena v Sloveniji. Čeprav je na lestvici v Sloveniji le en novinec, Donat Mg na desetem mestu, pa so se posamezne uvrstitve precej premešale. Največji skok je uspel Cedeviti, iz devetega na tretje mesto, ter Fructalu, iz osmega na četrto – lastniki iz Srbije torej vračajo nekoč eno od najbolj uspešnih in hkrati uglednih slovenskih znamk pod sam vrh lestvice najmočnejših znamk široke potrošnje v Sloveniji. Sedem od desetih znamk na lestvici top 10 je izvorno slovenskih, ena je hrvaška in dve globalni. Slovenija je med vsemi državami edina, ki ima med prvih deset znamk uvrščeni dve znamki mineralnih vod, Radensko in Donat Mg.
HRVAŠKA. Jana ostaja vodilna na hrvaškem trgu kot edina znamka ustekleničenevode, ki je hkrati zastopana tudi v razvrstitvi TOP25 regionalnih znamk. Domaćica je novinec med top 10.
SRBIJA. Moja Kravica je edina znamka v regiji, ki je v kateri od lokalnih top 10 razvrstitev zastopana z dvema kategorijama. Tako Moja Kravica mleko kot Moja Kravica jogurt sta med top 10 v Srbiji.
BOSNA IN HERCEGOVINA. Dve regionalni znamki sta vstopili v top 10 ravrstitev Chipsy in Pardon. Argeta ostaja lokalni vodja.
MAKEDONIJA. Eden izmed najbolj opaznih skokov v top 10 razvrstitev, glede na vseh pet lokalnih razvrstitev, je uspel Colgate zobni pasti, v tej državi se je uvrstila na visoko četrto mesto.
Predsednica zdravniške zbornice je pred časom postala Zdenka Čebašek – Travnik. S tem je stopila na žulj marsikomu in si prislužila “črno piko”, ki pa so jo njeni nasprotniki zelo hitro izkoristili. Namreč, dejstvo je, da je bila ta funkcija dobro plačana in da so njeni predhodniki na tem mestu živeli kot “bubreg v loju”. Ko je ona predlagala, da bi bila njena plača med plačama njenih predhodnikov, pa je v medijih završalo.
Naključje? Na žalost že dolgo ne verjamem v naključja. Ko ni drugega razloga za diskreditacijo, potem se zgodi pogrom zaradi česa takšnega. In zakaj hudiča je v Sloveniji nekaj tako zelo slabega, če nekdo želi imeti za svoje delo tudi pošteno plačilo? Ali je res to, da se nekdo ceni in posledično pričakuje plačo, sicer nižjo, kot so jo imeli njegovi predhodniki, nekaj za kar bi ga bilo potrebno križati?
Odgovor je retoričen in ni ne! Seveda je potrebno križanje in diskreditacija povsod, kjer se da. Ker Slovenec mora biti povprečen in ne sme izstopati iz povprečja drugih. Mora kimati in mora biti uklonljiv. Tako, kot rečejo drugi in tako, kot pričakujejo drugi.
Sam sem podpiral Zdenko Čebašek – Travnik in jo podpiram tudi sedaj. Če je problem njena plača, potem je nekaj hudo narobe v tej deželi. Bodimo iskreni – če bi bile plače v Sloveniji na normalnem nivoju, verjetno ne bi bilo toliko korupcije, kot jo je sedaj. Še posebej v zdravstvu. In verjamem, da je vsaka nova pritiklina, ki pride na tak položaj, kot je prišla ona – strah za celoten sistem in posledično tudi nevarnost, da se vse skupaj spremeni. Takrat je potrebno udariti z vsemi topovi po človeku – in v Sloveniji je to najbolj preprosto na način, da prikažeš v javnosti plačo osebe, ali pa njeno lastnino.
Takrat se zgodi samovznikli pogrom, kajti nihče ne bo imel takšne plače. In nihče se ne bo okoriščal na račun drugih. In nihče ne bo…. Veste, kam pes taco moli? Zakaj bi se kdorkoli ukvarjal s TEŠ6, ali pa drugim tirom, ali pa Cimosom? Če pa se lahko Slovenija ukvarja s plačo posameznika.
Verjetno je že marsikdo šel na razgovor za službo. Kakšen je bil vaš odgovor, ko so vas vprašali o plači? Ste se, kot je od Slovenca pričakovati, stisnili v kot in zamomljali, da boste z minimalcem zadovoljni in srečni in da boste delali vsak dan vsaj 14 ure? Ali pa ste povedali znesek, ki se vam je zdel za takšno delo, odgovornosti, predvsem pa funkcijo – primeren?
Odgovor me ne zanima, ampak poskušam karikirati odnos, ki ga imamo Slovenci do takšnih stvari. Poskušam prikazati bizarnost situacije, ko pride v javnost informacija o plači in se vsi zgražajo. Nihče ne pomislil, da sta Možina in Živčec Kalanova imela podobni plači in se ni nihče obregnil ob to..
Slovenija. Dežela, kjer moraš biti ponižen in zaslužiti zgolj za preživetje. Ker vse ostalo se kaznuje z medijskim linčem…
Marko Štrovs je pred leti razburil Slovenijo z izjavo – Upokojencem se ni bati, da bi izgubili službe. Bati se imajo le Matilde! je včeraj na Twitterju udaril znova. Tokrat povezano z okupacijo Ljubljane in nam vsem odkril dejanski razlog, zakaj so Italijani obdali Ljubljano z žico! Razloga verjetno ne poznate, kajne?
Kaj je torej tvitnil Marko Štrovs? 22/2/42, ko so komunisti pobili že več kot 120 meščanov, policija pa jih ni mogla ujeti, so Italijani zavarovali Ljubljano z žično ogrado.
22/2/42, ko so komunisti pobili že več kot 120 meščanov, policija pa jih ni mogla ujeti, so Italijani zavarovali Ljubljano z žično ogrado.
Gre za tipično potvarjanje zgodovine, kot smo ga navajeni zadnja leta. Smešno pri vsem tem je, da takšnih dejanj nihče več ne obsoja in ne izpostavlja. Posledično se lahko zavedamo, da se bo ta laž ponovila še parkrat in takrat bo to postala resnica. V bistvu so bili komunisti krivi za okupacijo in obdanje Ljubljane z bodečo žico. In tako se bo tudi ta del zgodovine spremenil, kajti nihče več ne bo skočil v zrak in kljuboval tej izjavi.
Desnica “zna” na svoj način in preko svojih privržencev spreminjati zgodovino. Predvsem pa zna potvarjati vsa dejstva in če je potrebno, jih tudi fizično ponarediti.
Visoki komisar za Ljubljansko pokrajino Emilio Grazioli in poveljnik 11. armadnega korpusa general Mario Robotti sta konec januarja 1942 izdala ukaz Kraljevi italijanski kopenski vojski, da prične obdajati Ljubljano z žičnimi ovirami, da bi tako preprečili stik med samim mestom in primestnim okoljem.
Okupacija Ljubljane zaseda v zgodovini evropskih prestolnic posebno mesto, saj je bilo le malo naselij popolnoma okupiranih in tako rekoč spremenjenih v koncentracijsko taborišče. Samo utrjevanje Ljubljane se je začelo 22. februarja 1942 zvečer na ukaz Visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino Graziola in poveljnika 11. armadnega korpusa generala Maria Robottija. Prvotna gradnja, ki je bila začasna (bodeča žica, koli …), je bila končana naslednjega dne ob 14.uri. Tega dne, 23. februarja, je Grazioli izdal še prepoved izhoda iz mesta Ljubljane; s tem ukazom je omejil prihod in izhod na 11 cestnih prehodov (t. i. blokov), ki so jih lahko prečkale le osebe z dovoljenjem komisariata.
24. februarja pa so sprožili prvo racijo v mestu, ki je trajala do 15. marca 1942 v različnih predelih Ljubljane. Zaradi nekaterih porazov v maju 1942 je general Robotti 11. maja imenoval Posebno komisijo za zgraditev utrjenega zidu okoli Ljubljane, ki naj bi opravila pregled obstoječe infrastrukture in predlagala oz. načrtovala zgraditev nove. Ta fortifikacija je imela več namenov: obramba Ljubljane pred zunanjim napadom, obramba Ljubljane pred notranjim napadom, osamitev močnega odporniškega gibanja v mestu in prekinitev stikov med mestom, pomembnim logističnim in rekrutnim centrom ter okolico.
Če prav razumem Marka Štrovsa – Ljubljana je bila okupirana. In Ljubljančani bi morali to mirno pustiti in prenašati. Nikakor se ne bi smeli upreti in ljudje bi morali biti zadovoljni, ker so jih sovražniki okupirali. Ja, preprostost logike nekaterih ljudi me vsak dan znova navduši.
Še en poskus spreminjanja zgodovine in pripisovanje zaslug okupatorju je tole. Ampak. Saj smo že navajeni. Čez par let bomo lahko še izvedeli, da smo 2. svetovno vojno v Sloveniji začeli kar sami in smo sami krivi za vse, ki so umrli – ker so se naši predniki zoperstavili okupatorjem in nacistični vojski. Če tega ne bi počeli in bi se prepustili njihovi okupaciji, bi bilo vse ok, kajne?
FAK! Resnično mi gre že počasi na kurec to spreminjanje zgodovine na takšen način!
Ti odločaš, kateri prijateljici bosta dobili nove joške! Bravo radio Antena. Genialna ideja! Umetne joške v vsako domačo vas in lajki bodo odločali o tem, kateri dve ženski bosta dobili nove joške! Ali bosta dobitnici novih jošk – Sarah in Asija, ali Lejla in Nina?
Vi lahko glasujete preko Facebooka tako, da oddate “srček” ali “lajk” na profilu radia Antena in tako pomagate dvema ženskama, da bosta dobili nove joške.
Zanalašč uporabljam besedno joške, ker jo tudi organizator nagradne igre uporablja. Ampak pozor. Kako hud boj se bije je razvidno iz fotografij, ki jih objavljajo uporabniki – očitno nekdo množično producira “profile”, ki oddajajo glasove.
Jeap. Če delaš nagradno igro na Facebooku, potem se ti zgodi tole – ljudje bodo našli luknjo in če nimaš definirane kazni za to početje v splošnih pogojih.. Jebiga, pač ne moreš ničesar narediti.
Tudi Planet TV bi se pridružil Pop TVju in Kanalu A, ki sta od kabelskih operaterjev zahtevala nadomestilo za predvajanje njunih programov v njihovih shemah. Seveda je poslovno priložnost “zavohal” tudi Planet TV in za izhodiščna pogajanja postavil celo 0,8 eura za prvo leto in 1,6 eura za naslednja leta. To nadomestilo bomo itak pokrili naročniki, tako da ni panike…
Če je kdo pričakoval karkoli drugega, se je pošteno motil. Seveda se je Planet TV priključil ostalima dvema, ki sta izkoristila priložnost, predvsem pa možnost, da prideta do dodatnega vira prihodkov. Ker Planet TV ne posluje najboljše, je tole odlična rešitev s katero bi pridobil sredstva, ki jih sicer ne more ustvariti na trgu.
Sam sem pričakoval to potezo in priznam, da sem presenečen, da je trajalo tako dolgo časa, da je prišlo do tega. Ker se je snežena kepa začela kotaliti, sedaj pričakujem, da bo vsaka lokalna televizija zahtevala plačevanje njihovega programa v programskih shemah operaterjev. VTV, ETV, Golica,…. Karkoli vam pride na pamet in kar ne gledate bo s tem dobilo možnost, da zahteva določen znesek.
Operaterji bodo seveda vse skupaj prenesli na končnega potrošnika, ki bo posledično plačeval zelo visok znesek za TV programsko shemo pri svojem operaterju. Ker lahko. In ker je nekdo to naredil in ni nihče skočil v zrak.
Ali pa se bodo mogoče sedaj operaterji uprli in rekli NE izsiljevanju? Dvomim, kajti očitno nimajo jajc, sicer bi to storili že v primeru Pro Plusa. Na drugi strani pa bomo tudi gledalci TV programov povsem tiho in samo kimali, ko bomo dobili višje položnice. Takle mamo!
Janez Janša je imel slab teden na Twitterju. Najprej je obtožil ministra Gorana Klemenčiča, da je alkoholiziran. Če se spomnimo, to je bil njegov način diskreditacije tudi že v preteklosti – Katarina Kresal naj bi po njegovem snifala koko – vendar se je vedno izkazalo da gre za #fakenews in da zgolj in samo njegov podmladek snifa koko in se pri tem tudi snema. Vendar je imel včeraj še boljso eskapado, ki pa je bila kapitalna neumnost.
Janez Janša je včeraj objavil tvit, s katerim je želel zopet deliti Slovenijo in pokazal svoje poznavanje smučarskega športa – oz. bolj nepoznavanje. Namreč, če bi imel kaj pojma o smučarjih, potem se mu to ne bi zapisalo:
Bravo Ilka, bravo Boštjan. Smučarija je res nacionalni šport Slovencev. Se kdo spomni kakega zmagovalca iz Ljubljane?
Bravo Ilka, bravo Boštjan. Smučarija je res nacionalni šport Slovencev. Se kdo spomni kakega zmagovalca iz Ljubljane?
Da, dragi Janez Janša! Ne boš verjel, ampak obstaja kup vrhunskih smučarjev iz preteklosti, ki so bili prejemniki zlatih medalj na velikih tekmovanjih. Ena oseba je bila celo na njegovi listi za volitve pred leti..
Mateja Svet, rojena 16. avgusta 1968 v Ljubljani / 7 zmag v svetovnem pokalu
Urška Hrovat, rojena 18. februarja 1974 v Ljubljani / 5. zmag v svetovnem pokalu
Rok Petrovič, rojen 5. februarja 1966 v Ljubljani / 5. zmag v svetovnem pokalu
Veronika Šarec, rojena 8. maja 1968 v Ljubljani / 1. zmaga v svetovnem pokalu
Mojca Suhadolc, rojena 7. januarja 1975 v Ljubljani / 1. zmaga v svetovnem pokalu
Matjaž Vrhovnik, rojen 6. maja 1972 v Ljubljani / 1. zmaga v svetovnem pokalu
Ampak je nepomembno. #fakenews so način komuniciranja. In zanimivo je brati odzive na njegov tvit – ko mu njegovi privrženci aplaudirajo, medtem ko mu marsikdo poskuša tudi razložiti njegovo zablodo. Seveda komentatorji takoj vključijo Janeza Kocijančiča, Zorana Jankovića in vse ostale, ki so jim v napoto…
Še en dokaz, kako preprost je manipulirati z javnostjo in kako preprosto je podtikanje v Sloveniji. Se bo Janez Janša opravičil za tole neumnost? Ne. Itak!
Slaba banka! Nešteto besed je bilo že prelitih okoli nje. Nešteto kritik in še več opozoril, da je to zopet obvod za reševanje “svetih krav”, ki bodo legalno lahko kupovali svoje dolgove z velikimi popusti. To, da vse to plačamo davkoplačevalci, da se posamezni “zajedalci” delajo norca iz nas, je pač nekaj povsem vsakdanjega v Sloveniji. In Slovenija bi namesto slabe banke prej potrebovala dobro banko – banko, ki bi bila prijazna njenim državljanom.
Slaba banka je bila “iznajdba” kot “Jazbinškov zakon”, certifikati in še par podobnih primerov imamo v samostojni Sloveniji. Tisti, ki so imeli veliko, so lahko imeli še več. Tisti, ki niso imeli ničesar, so ostali na istem. No, skoraj. Namesto, da bi država reševala stiske tistih, ki nimajo ničesar, se v Sloveniji vedno znova rešuje tiste, ki imajo hudičevo preveč in so preveč pogoltni, da bi kaj izpustili iz svojih rok.
Da, dragi davkoplačevalci. Reševali smo jebene banke, ker so posojale denar naokoli, seveda tistim ljudem, ki so zastavili nič vredno premoženje in dobili na lepe oči enormne kredite. Nekateri so zastavljali “fake risbe” in dobili kredit. In na koncu, ko je EU ugotovila, da gre vse v rit, smo reševali te banke. No, tudi to ni bilo dovolj. Ustanovimo slabo banko in nanjo prenesemo slabe kredite. In potem jih bodo lahko različni skladi kupovali po znižanih cenah. In ni šment, da ne bi bi bili del skladov tudi sami posamezniki, ki so najemali velike kredite in jih niso bili sposobni servisirati. Tako bodo dobili nazaj vse svoje, po precj diskontni ceni. Ker so svete krave in ker je bil med vsem ostalim to tudi namen slabe banke.
Namesto, da bi takšnim ljudem, ki so naredili par mio škode “državi” s svojimi krediti, vzeli opravilno sposobnost – smo jim ponudili orodje s katerim se bodo legalno rešili sranja v katerega so zašli. In namesto, da bi ti ljudje s svojim premoženjem in premoženjem bližnjih odgovarjali za vse sranje, ki so ga povzročili, so dobili nov obvod, ki bo rešil njihove riti in bodo njihovi imperiji zopet normalno funkcionirali. No, s to malenkostjo, da bomo tudi tokrat tem posameznikom pomagali vsi državljani, ki od tega nimamo ničesar.
Če bi seštele banke vse “nasedle” kredite, ki smo jih pokrili davkoplačevalci in če bi vse diskonte, ki jih dobijo kupci terjatev pri slabi banki ovrednotili po pravih cenah, bi bili verjetno presenečeni koliko denarja je zopet poniknilo. In koliko ga še bo. Ker če daš ljudem, ki so pri koritu obvode, bodo le ti te tudi zelo dobro izkoristili. Ampak ljudje bomo zopet samo kimali z glavo in čez čas bomo ugotovili, da nas je nekdo zopet vrhunsko nategnil.
Ja, Slovenci potrebujemo dobro banko. Ne slabo. Ne potrebujemo več banke, ki bodo dajale kredite “svetim kravam”, ki se jim nič ne bo zgodilo. Preko 5.000.000.000 nasedlih kreditov je bilo.. In ničesar se nismo naučili. Ker vedno je lažje “molzt” male krave, kot svete krave, kajne?
Slovenija, dežela kjer se cedita med in mleko. Ampak z drobno pripombo – za določene “svete krave”. Ostale nas samo molzejo!
Kljub temu, da je gužva in da ni veliko mask, sem skoraj vsako leto na karnevalu v Benetkah. Všeč mi je in rad se vračam. In potem pizdim nad gužvo in ljudmi, ki se ne znajo premikati po ozkih ulicah Benetk.
Karneval v Benetkah ima bogato zgodovino. Prvi ohranjeni zapis o uporabi beneških mask, segajo v leto 1268. Beseda karneval (ang. carnival – ita. carnevale) izvira iz latinske besede carnem levare ali carnelevarium, kar pomeni vzeti s seboj, oz. odstraniti meso. Sicer obstaja še druga razlaga, da naj bi beseda carnevale izvirala iz latinskih besed carne in vale, kar pomeni zbogom meso!
V času karnevala preplavijo Benetke turisti, kot tudi maske iz celega sveta, vendar so več ali manj vse maske tradicionalno beneške (par Simpsonov, Lego kock in podobnih mask, ki jih srečaš v Benetkah sploh ne paše v to okolje!) – polne detajlov, predvsem pa barvno usklajene in svetleče v sončnem dnevu!
Letos sem z GoPro kamero snemal gužvo in dogajanje in vse skupaj strnil v video..
