Quantcast
Channel: had blog
Viewing all 3952 articles
Browse latest View live

Požar v Kemisu in kako sta padla Kemis in država na izpitu #sramota

$
0
0

Šest dni je minilo od požara v Kemisu, ki je onesnažil Vrhniko in okolico. Šest dni, ko ni nobenih javnih podatkov o tem, kaj je zagorelo, kakšna je škoda na okoliških pridelkih, podtalnici, predvsem pa kako naj se obnašajo ljudje, ki živijo v bližini Kemisa. Država, občina Vrhnika in Kemis so padli na izpitu. Komunikacija je v takšnem primeru najpomembnejša, da se ustvari morebitna dodatna škoda, ki bi lahko bila storjena.

Ko zapišem onesnažil, se mi zastavi vprašanje, če je sploh prišlo do onesnaženja, ko pa ni nikjer nobenih uradnih informacij o tem, kaj se je sploh zgodilo – si pa lahko predstavljam, kako je ljudem, ki živijo v bližini pogorišča Kemisa.

Kemis

Namesto da bi podjetje Kemis in njihovi lastniki (Gorenje in Franjo Bobinac) v javnosti razkrili podatke o tem, kaj vse je zgorelo in kaj vse skladiščijo pri njih – v nasprotnem primeru se poraja cel kup teorij zarote – je njihova komunikacija katastrofalna.

Še posebej, ker je “kao” zgorela vsa dokumentacija o tem, kaj so skladiščili pri njih. Do sedaj sem bil prepričan, da za takšna skladišča veljajo še posebej strogi pogoji – namreč, če hrana v gostilni nima “HACCPa” potem lahko dobi gostinec veliko kazen. Očitno je pri skladiščenju življenjsko nevarnih snovi drugače – prosto po Prešernu. To, da podjetje nima 24/7 nadzora nad svojim skladiščem je posebno poglavje, za katerega pa bi morale leteti glave. Ali pa imamo dejansko tako ohlapne predpise za skladiščenje nevarnih snovi – če je temu tako, potem je nekaj zelo gnilega v tej državi.

Država in za to pristojne inšpekcije

Pričakoval bi, da bodo za to pristojni organi takoj skočili v zrak in pripravili načrt – komunikacijski, kot tudi načrt reševanja. Da se bodo takoj posvetili lokalnemu prebivalstvu in mu podali merodajne informacije, s katerimi bodo malce manj (ali bolj) prestrašeni. Če živiš v negotovosti, kot živijo sedaj prebivalci okolice Kemisa, verjetno to ni dober občutek. In to, da na zbor občanov Vrhnike ni prišel noben izmed ministrov, je samo še en dodaten pokazatelj kako nepomembni smo državljani za tiste, ki so udobno v svojih foteljih na ministrstvih.

Očitno so ljudje nepomembni, ali pa imajo oni dosti bolj pomembno delo, kot pa je ekološka katastrofa, kjer se niti ne ve kaj se dogaja!

Še en, dokaj preprost aspekt. Živimo v zbirokratizirani državi, kjer imamo za vsak prdec, ki ga spustimo v zrak zakon. In ni hudič, da nimamo tudi točno določenih količin določenih kemijskih elementov, ki so pri požaru “šli v zrak”, ali pa reko, ali pa na povrtnine – torej bi potrebovali zgolj merjenje vsega tega in bi vsaj domačini vedeli pri čem so!

Ja, mogoče je stvar dokaj preprosta in nima nobenega vpliva na okolje in ljudi. Ampak s takšno komunikacijo oz. brez komunikacije to nikomur ni jasno in verjamem, da je ljudi strah, kaj se dogaja in kakšne bodo posledice. Če so v Trbovljah dosegli zaprtje Lafarga, potem se upam staviti, da je tole veliko večja in hujša ekološka katastrofa. In prav bi bilo, da bi pristojne osebe – ki so podelile certifikate in omogočile delovanje Kemisa odgovarjale za svoja dejanja. Prav tako pa odgovorni, ki niso odreagirali v dovolj hitrem času.


Oddajte digitalni podpis za podporo referendumu za drugi tir / Divača-Koper

$
0
0

Končno. Če želite oddati svoj podpis za podporo referendumu za drugi tir železniške proge Divača-Koper, potem to lahko storite tudi digitalno. Da, prav ste prebrali – to lahko storite preko spletnega naslova https://e-uprava.gov.si/podrocja/vloge/vloga.html?id=3125.

Postopek je preprost. Kliknete na zgornji link in sledite navodilom – po prijavi z digitalnim potrdilom se vaši osebni podatki v obrazec prenesejo samodejno.

  • v rubriki “ZR/” vpišite šifro podpore “738”.
  • v rubriki “zakonodajni referendum” vpišite geslo “PROTI DVOJNI CENI ZA ENOJNI TIR”.

Ostala polja pustite prazna, potem pa še izberete vašo upravno enoto in parkrat potrdite izbiro. Na koncu podpišete dokument in s tem ste prispevali svoj podpis. Zadnji dan za zbiranje podpisov je četrtek, 22. 6. 2017.

Zakaj je potreben referendum? Marko Pavlišič se je dobro razpisal na svojem blogu – Zakaj sem podpisal za referendum o 2. tiru?

19 mrtvih na koncertu Ariane Grande v Manchesterju / gre za terorizem?

$
0
0

Koncert Ariane Grande v Manchesterju je včeraj zvečer prekinila eksplozija in policija poroča o 19 mrtvih in preko 50 ranjenih. Po poročanju policije naj bi šlo za teroristični napad. Po eksploziji je na Manchester Arena zavladal kaos, kot tudi na ulicah okoli. Eksplozija je odjeknila, ko je Ariana Grande odpela zadnjo pesem. Po eksploziji je masa ljudi začela panično bežati in nastal je kaos.

Manner napolitanke so povsod enake / kako poteka proizvodnja Manner napolitank

$
0
0

Manner napolitanke. Odkar sem odkril, da so veganske, so moje najbolj priljubljene napolitanke. Kljub temu, da je vegansko v trendu šele zadnja leta, pa so njihove napolitanke veganske že zelo zelo dolgo. Še preden je bilo vegansko trend! Ampak k bolj pomembni temi – ko sem pisal o tem, da imajo v Hoferju Manner napolitanke po nizki ceni, je bilo kar nekaj odzivov, da so to drugačne napolitanke, kot tiste, ki jih lahko kupim v Mullerju!

Da ne bom dolgovezil. Podjetje Manner, ki je nastalo leta 1890, prve napolitanke pa je začelo proizvajati leta 1898 ima samo en recept in eno tovarno, kjer delajo njihove napolitanke! Vse napolitanke, ki jih lahko kupite v različnih trgovinah so enake – tako po recepturi, kot po sestavinah in ni razlike med napolitankami za različne trge – razen emabalaže. Namreč na Manner napolitankah je Štefanova katedrala na Dunaju in za prodajo v nekatere dela sveta jo umaknejo.

Pred dnevi sem dobil vabilo na ogled proizvodnje Manner napolitank na Dunaj in priznam, da sem se razveselil tega kot majhen otrok. Nisem še bil v tovarni “čokolade” in z veseljem sem potrdil vabilo.

Podjetje, ki ga je ustanovil Josef Manner je družinsko podjetje. Leži sredi mesta Dunaj in dnevno proizvede 45 ton “sladkarij”. Dnevno proizvedejo 1.000.000 75 gramskih napolitank – delo večinoma poteka avtomatizirano in sprehod po proizvodnji je bil dejansko zanimiv.

Pred vhodom v proizvodnjo smo se morali zaščiti, razkužiti in slediti navodilom. Večnadstropne hale so polne strojev, ki omogočajo proizvodnjo zadostnih količin napolitank in ostalega asortimana, ki ga podjetje ponuja – ne, ne izdelujejo samo napolitank. V spodnjem videu je kratek prikaz kako poteka izdelava napolitank, ki imajo skrivno formulo. 5 oblatov in štiri plasti čokoladne kreme, ki jo brizga stroj. Potem sledi sušenje in naprej na rezanje in pakiranje. Vse poteka avtomatsko in pod budnim očesom kamer in senzorje, ki avtomatsko preverjajo velikost, težo in pravilno obliko – če ni po standardu, gre v izmet.

Letni promet podjetja Manner je okoli 200 milijonov evrov. Zaposlenih imajo okoli 700 ljudi in njihove napolitanke so na prodaj v preko 50 državah. Po tržnem deležu so prvi v Avstriji, Nemčiji in Sloveniji. V zadnjih parih letih so investirali več kot 40 milijonov v samo posodobitev proizvodnje, vendar se nimajo namena širiti ali pa premakniti proizvodnje izven mesta.

Podjetje Manner proizvaja različne izdelke tudi za druge blagovne znamke – recimo Sondey, ki je znamka Lidla – za njih delajo napolitanke, po njihovi recepturi. In kot sem zgoraj omenil – ne, Manner napolitanke so po celem svetu enake!

Nisem pojedel vseh napolitank in sedaj tudi razumem, zakaj ljudje, ki delajo v tovarni niso debeli, kot bi mogoče najprej pomislil. Namreč bolj lačne so oči, kot pa je dejansko lačen človek. In imam občutek, da je doma pred televizijo lažje pojesti 400 gramsko vrečko škrinc, kot pa jih v tovarni!

#DanMladosti / #DanBrisace / 25. maj

$
0
0

25. maj, dan ko se praznujeta dva dogodka iz preteklosti – eni s pesmijo in nostalgijo v mislih in srcu praznujejo Dan mladosti, drugi pa z brisačo praznujejo Towel day – Dan brisače – Tribute to Douglas Adams. Kaj praznuješ ti?

  • Dan Mladosti – 25.5. – rojstni dan Josipa Broza Tita

Bili smo še mladi, in bili smo še v SFRJ, ko smo vsako leto praznovali 25. maj, dan, ki ga je CK SKOJ določil za dan, ko se proslavlja rojstni dan Josipa Broza Tita in se je imenoval Dan mladosti. Na ta dan so potekale razne športne prireditve in proslave v šolah, kjer se je prepevalo in recitiralo.

Celotna manifestacija je doživela vrhunec s Titovo štafeto oz. Štafeto mladosti . Vsako leto so samo najboljši lahko nosili štafeto in to je bila velika čast in ponos in v 43 letih, kar je potekala štafeta, jo je nosil skoraj vsak tretji držvljan SFRJ. Vsako leto je štafeta štartala iz drugega mesta in druge republike, prvič iz Kumrovca.

Zadnja štafeta je štartala leta 1987 iz Ljubljane. Vendar je s to štafeto povezana afera , kajti štafeta in plakati, ki so jih je naredili v ateljeju Novi kolektivizem so bili preveč podobni plakatom iz nacistične Nemčije.

A towel, it says, is about the most massively useful thing an interstellar hitch hiker can have. Partly it has great practical value – you can wrap it around you for warmth as you bound across the cold moons of Jaglan Beta; you can lie on it on the brilliant marble-sanded beaches of Santraginus V, inhaling the heady sea vapours; you can sleep under it beneath the stars which shine so redly on the desert world of Kakrafoon; use it to sail a mini raft down the slow heavy river Moth; wet it for use in hand-to-hand-combat; wrap it round your head to ward off noxious fumes or to avoid the gaze of the Ravenous Bugblatter Beast of Traal (a mindboggingly stupid animal, it assumes that if you can’t see it, it can’t see you – daft as a bush, but very, very ravenous); you can wave your towel in emergencies as a distress signal, and of course dry yourself off with it if it still seems to be clean enough.

More importantly, a towel has immense psychological value. For some reason, if a strag (strag: non-hitch hiker) discovers that a hitch hiker has his towel with him, he will automatically assume that he is also in possession of a toothbrush, face flannel, soap, tin of biscuits, flask, compass, map, ball of string, gnat spray, wet weather gear, space suit etc., etc. Furthermore, the strag will then happily lend the hitch hiker any of these or a dozen other items that the hitch hiker might accidentally have lost. What the strag will think is that any man who can hitch the length and breadth of the galaxy, rough it, slum it, struggle against terrible odds, win through, and still knows where his towel is is clearly a man to be reckoned with.

Pica ni potica / Melania Trump / popravljen tekst

$
0
0

Očitno je bilo poročanje medijev o tem, kaj je izjavila Melania na obisku pri papežu napačno. Sedaj sem dobil potrdilo kolega, ki je v sinhru izločil šume in lahko z 90 procentno gotovostjo trdi, da je rekla potica.. Moje opravičilo je na mestu!

Melania Trump. Žena predsednika ZDA na katero je del Slovenije neskončno ponosen. Ker je to uspeh za Slovenijo. In ker se zaradi nje valijo trume turistov v njen rojstni kraj – Sevnico. Pa vendar se vsako njeno pojavljanje v javnosti konča s precej smešnim zaključkom. Obisk pri papežu Frančišku si bomo zapomnili po njenem nerazumevanju besede “potica”, ki jo je ona razumela kot pica..

Aha. Potica. Jed na katero smo Slovenci ponosni. Pa vendar jo, ex Slovenka, v pozdravi papeža ni razumela in je sedaj njena izjava postala precej viralna – predvsem pa je veliko uporabnikov interneta začelo z iskanjem informacij o tem, kaj pomeni potica.

Na spodnji sliki, iz Google Trends, je vidno kako se je povečal volumen iskanja besede potizza in potica v zadnjem dnevu v ZDA.

Smešno, vendar kruto realno je, da Melania ni razumela besede – ali pa je bila preveč pod stresom, ker je srečala papeža, da je pozabila, da obstaja potica, ki je boljša kot pizza. Ali pa je želela biti zgolj prijazna, ker je Vatikan v Italiji in je njena prva asociacija za Italijo pica. Čeprav. Papež Frančišek je Argentinec in očitno se je pripravil na njen obisk.. Njena izjava pa je postala precej viralna, predvsem pa zabavna..

In za vse, ki ste se spraševali, kaj dela robček na njeni glavi? No, to se tudi jaz sprašujem in ne najdem odgovora!

Nova24 / smrtna kazen za samomorilske bombne napadalce

$
0
0

Včasih si preprosto ne morem pomagati in kliknem. Kliknem na Nova24 in se dičim nad njihovimi zapisi. Recimo včeraj so imeli članek z naslovom ob katerim sem rahlo bruhnil v smeh – Nekdanji UKIP-ovi politiki zahtevajo smrtno kazen za samomorilske bombne napadalce.

Očitno so odkrili nov fenomen. Ampak nič ne de, oni so prvi v službi resnice. In če oni pravijo, da UKIP-ovi politiki zahtevajo smrtno kazen za samomorilske bombne napadalce, potem to zaprmej drži.

Ne, nisem šel iskati virov, na katere se sklicujejo, ker jih nikjer v članku ne “linkajo”, bi bilo pa mogoče smiselno, da bi, preden zapišejo takšno nebulozo, vsaj za trenutek vklopili možgan in pomislili – zakaj hudiča bi bila potrebna smrtna kazen za samomorilskega bombnega napadalca???

Marjanca Scheicher / novinarka Nova24 / Ostrostrelec “snel” džihadista Islamske države z razdalje 2,4 kilometra

$
0
0

Marjanca Scheicher je “novinarka” Nova24. Marjance se spomnim, ko je napisala Šolo za kešpičke, sicer priznam, da ne bi imel pojma kdo je ona. In glede na to, da sem bil že na portalu Nova24, sem si ogledal tudi njene bistroumne objave. Najbolj mi je v oči padel naslov članka: Novi rekord: Ostrostrelec “snel” džihadista Islamske države z razdalje 2,4 kilometra!

Seveda. Vse lepo in prav, dokler ne napiše, da gre za intervencijsko puško znamke CheyTac M200 – ki pa ni povsem navadna puška. Pa vendar, to sploh ni tak problem.

Problem nastane, ker ta rekord dejansko ni rekord. Klik na Google in dobiš malce bolj relevanten vir in tudi povsem drugo številko: V Afganistanu nov svetovni rekord najdaljšega ostrostrelskega zadetka – 2815 metrov (vir). Pri čemer je bila uporabljena ostrostrelska puška Barret M82A1 s strelivom .50 BMG (12.7×99mm NATO).

Pojma nimam o orožju, pa vendar par klikov po spletu odkrije takšne in drugačne nebuloze, ki jih novinarka Marjanca Scheicher uspe sproducirati. Da njenega navdušenja nad tem, da je nekdo ustrelil nekoga, niti ne omenjam. Vse v službi resnice, pa čeprav gre za zavajanje in laži!


Franc Breznik SDS / 25 km/h dosega vsak tekač

$
0
0

Franc Breznik zastopa SDS v državnem zboru. Je eden izmed tistih, ki je pred dnevi objavil fotografijo žrtev Yu komunizma – ki pa je bila seveda “fake news”. Tokrat je šel korak dlje. Namreč na Twitterju je stranka SDS povzela njegovo izjavo v parlamentu – Obvezna registracija #mopedi je absurd, ki z varnostjo nima nobene veze. 25 km/h dosega vsak tekač.

25 km/h ni slabo za tekača. To pomeni, da bi tekač pretekel 100 metrov v času 14:02 sekund. Ni svetovni rekord, pa vendar je to precej dober rezultat za rekreativnega tekača.

Ampak, če pogledamo vse skupaj iz druge perspektive. Če bi tekač tekel maraton s hitrostjo 25 km/h, potem bi to pomenilo, da bi prišel v cilj v času 1:41:00 – kar pa je 20 minut hitreje, kot pa tečejo najboljši maratonci na svetu. Breznikova izjava se lahko razume tudi drugače – vsi mi tečemo tako hitro, samo svetovni rekorderji ne tečejo tako hitro.

Me prav zanima kako hitro teče Franc Breznik na kilometer? Očitno je njegov tek okoli 1:40 minute, da govori takšne nebuloze v parlamentu. No, še bolj zanimivo je, da ga stranka SDS pri tem očitno vzpodbuja. Ja, gre za povsem “fakeshit”, ki nima veze z realnostjo. Tako, kot jo očitno nima niti Breznik.

 

Mesto Lucca – mesto umetnosti / fotografije vrat

$
0
0

Mesto Lucca leži v Toskani, v bližini Pise in je znano po tem, da je staro mestno jedro ohranilo rimsko srednjeveško zasnovo. Okoli mesta je obzidje in sprehajalna pot, samo mesto pa je prikupno in prijetno. Ohranilo je del zgodovine in tudi ljudje na ulicah so bolj ležerni in prijazni.

Kaj si pogledati v Lucci? Staro mestno jedro, Puccinijevo rojstno hišo, trg – Piazza dell’Anfiteatro, katedralo San Martino in še cel kup zanimivih stvari. Najboljše je, ko vozilo parkiraš, da se začneš izgubljati med ulicami – na srečo mesto ni tako veliko, da bi se v njem lahko izgubil in ko sem bil jaz v Lucci so imeli prodajo cvetja na Piazza dell’Anfiteatro – čudovit pogled.

Namesto, da objavim fotografije starega mesta in ostalih zanimivih objektov, sem se odločil, da raje objavim fotografije vrat, ki so me navdušile na vsakem koraku.

T2 Trainspotting / Danny Boyle / Ewan McGregor / Robert Carlyle / Jonny Lee Miller / Ewen Bremner

$
0
0

To, da je Trainspotting moj ljub film, sem že večkrat omenil. Tako iz stališča vsebine, kot tudi same režije, ki jo je Danny Boyle opravil odlično. Film, ki je bil posnet leta 1996 sodi v repertoar tistih filmov, ki se jih ne naveličam in jih lahko vsakič znova pogledam.

Potem je prišla napoved, da Danny Boyle snema nadaljevanje filma Trainspotting – T2 Trainspotting . Najprej navdušenje, potem pa premislek. Večina filmov, ki imajo nadaljevanja.. No, sami vemo, kaj se ponavadi zgodi s takšnimi filmi.

In sem ga pogledal. Pustil me je precej ravnodušnega. Če sem po prvem delu želel še več in več, je bilo nadaljevanje precej medlo. Sicer vrhunska zasedba, odlična režija, ampak zgodba – premalo močna, premalo udarna, premalo zanimiva. Težko je narediti nadaljevanje, od katerega vsi pričakujejo zelo veliko, če res ni zadaj dobre zgodbe. In meni se zdi, da je bilo precej stvari narejenih precej na silo, namesto, da bi šli iskati nek celoten ozir.

Kljub originalni igralski zasedbi Ewan McGregor / Renton, Robert Carlyle / Francis Begbie, Jonny Lee Miller / Sick Boy, Ewen Bremner / Spud in kljub temu, da je režiral Danny Boyle sem imel na koncu filma precej čuden občutek. Kot, da ne bi stekel film. Ali pa preprosto sem še vedno preveč navdušen nad prvim delom, ki me je res odpeljal v svet domišljije. In v tem delu ne pomagajo niti “retro” delčki iz prvega dela, da bi bilo vse skupaj nekako bolj gledljivo, predvsem pa zanimivo.

Upam, da je to samo moje mnenje in da je vsem ostalim, ki sicer niso tako navdušeni nad prvim delom Trainspottinga, bil film všeč!

Aja. Ko Renton pride iz letališče, ga ogovori ženska – za katero se izkaže, da je Slovenka.

Prometne nesreče in popravila avtocest / večkilometrski zastoji na avtocestah

$
0
0

Kako veš, da se pričenja poletna sezona? Začenjajo se dela na naših avtocestah in posledično smo vsak dan priča več kilometrskim zastojem na avtocestah po Sloveniji. Kako predvidljivo, mar ne?

Prejšnji teden je bil nekaj posebnega. Priznam, vsak dan opažam zastoje in gužvo, vendar 24 kilometrski zastoji so bolj rariteta, kot vsak dan in tudi zastoji od Trojan do Ljubljane niso ravno na dnevnem repertoarju. Da vožnje po obvoznici okoli Ljubljane, ali pa prebijanja iz enega konca Ljubljane do drugega niti ne omenjam. Kaos in stran vržene ure v avtomobilu, medtem ko ni bilo nobene akcije, ali pa policije, ki bi dala občutek, da se nekaj dogaja na avtocesti in ne stojimo v koloni za to, da stojimo.

Razumem. Nesreče se dogajajo. Nastajajo zastoji. Vendar po drugi strani pa bo rad razumel, zakaj se ostankov nesreče, sploh v primeru, ko ni težjih poškodb in je samo gmotna škoda, ne odstrani s ceste in tako sprosti vožnja vozil? Zakaj se takrat ne pojavi kup policistov na motorjih, ki bi usmerjali promet, predvsem pa kaj hudiča delajo DARSovci, ko pride do nesreče na avtocesti.

Pred časom so kupili  “ograjo”, ki preprečuje firbcem fotografiranje in ustavljanje. Kupili so tudi 3D skener, ki naj bi poskrbel za hitrejše reševanje takšnih situacij. Pa vendar – ob zadnji nesreči na avtocesti niso uporabili ne enega, ne drugega. Kot da bi se delali norca iz voznikov, ki so čakali v 24 kilometrski koloni na avtocesti.

Verjetno ima DARS pripravljen načrt “evakuacije” in reševanja ob prometnih nesrečah. Ampak zakaj hudiča tega nikoli ne uporabijo? Zakaj se ob najmanjši praski na avtocesti ves promet ustavi, namesto, da bi odstranili vozilo in odpadle dele in potem to reševali na odstavnem pasu?

Zanima me, če je kdo kdaj izračunal kakšna poslovna škoda nastane, ko je avtocesta zaprta par ur in je s tem onemogočen pretok blaga in ljudi? Verjetno nihče, saj ni pomembno, kajne? Tudi to, da za pot, za katero potrebujem ponavadi 30 minut porabim skoraj dve uri je povsem nepomembno!

Mogoče pa bi bilo smiselno, če bi DARS končno začel komunicirati in obveščati javnost o tem, kakšna je njihova strategija ob prometnih nesrečah na avtocestah – ker očitno ljudje tega ne vedo. Se spomnite, kako do pred par leti nismo vedeli, kako se pravilno postaviti ob zastojih? Pa smo potem na primeru gasilskega vozila, ki je bilo na nujni vožnji, prišli do informacij o tem – da tega, da bi to morali vsi vedeti in poznati, niti ne omenjam!

Dunking Devils in Mastercard / najbolj noro brezstično plačilo na svetu

$
0
0

Pred leti so fantje Dunking Devils s svojim akrobatskim zabijanjem postali finalisti oddaje Slovenija ima talent. Od takrat naprej pa fantje počnejo vragolije ob katerih zastane dih – tudi tokrat so se odločili, da uprizorijo nekaj drugačnega. Nekaj, kar bo odmevalo. Kar ni povezano z žogo.

V povezavi z Mastercardom so uprizorili najbolj noro brezstično plačilo na svetu. Da, prav ste prebrali. Solkanski most je služil za izhodišče in skok v globino. Nekje 15 metrov nad gladino je bila izvedena brezstična transakcija in dokaz, da se da le to uporabiti kjerkoli. Kapo dol. Za idejo in Mastercardu, da ima jajca za kaj takšnega!

Ko desničarji vpijejo svoboda govora..

$
0
0

Svoboda govora. Ena izmed najbolj izrabljenih besednih zvez, ki smo ji priča v času demokracije. Nekoč, ko smo živeli v socializmu nismo poznali svobode govora – sedaj, ko živimo v demokraciji, pa vse, kar kdo izjavi sodi v to kategorijo. No, temu ni povsem tako in največjo težavo z razumevanjem svobode govora imajo desničarji..

Za njih svoboda govora zajema prav vse. Kako bi bilo lahko drugače, če pa takšno prakso “fura” njihov idol – ki lahko na Twitterju žali vse po vrsti. Ja, Janez Janša izkorišča “svobodo govora” precej podobno, kot to počne Donald Trump.

Njemu zvesti “podaniki” mu aplavdirajo in z največjim veseljem retvitajo stvari, ki si ne zaslužijo, da bi jih napisal / izrekel vodja politične stranke. In potem poskušajo biti še bolj direktni in še bolj inovativni – vse v žaru svobode govora. In ko jih nekdo opozori na to, da se njihova svoboda konča, ko se začne svoboda drugega (zlajnano, saj vem) – potem skočijo v zrak in začnejo iskati povezave v preteklosti.

Če koga zanima bolj jasna ločnica med svobodo govora in sovražnim govorom, potem svetujem branje znanstvenega članka, ki sta ga napisala Mitja Sardoč in Boris Vezjak – MED SVOBODO IZRAŽANJA  IN SOVRAŽNIM GOVOROM:  DILEMATIČNA RAZMERJA

Od Pirana do vrha Triglava v 17 urah / od 0 do 2.864 / video

$
0
0

Slovenci smo narod ekstremistov. adidas Terrex je dokaz za to. V sodelovanju z društvom FreeApproved so uspeli priti od najnižje do najvišje točke v Sloveniji v manj kot 17 urah – od 0 do 2.864.

Ekipa 12 športnikov je s kombinacijo različnih športnih disciplin razdaljo med Piranom in vrhom Triglava, premagala v manj kot 17 urah. Štafeta je bila sestavljena iz cestnega in gorskega kolesarstva, trail teka, kajakaštva, jamskega plezanja in pohodništva. Pri tem je še posebej adrenalinski zadnji del štafete, v katerem so športniki premagovali nepredvidljive zimske razmere, še posebej zanimiv pa je zadnji vzpon skozi mistično Ivačičevo jamo pod Kredarico.

Če med potjo ne bi ustvarjali vizualnega materiala, bi pot premagali v 14 urah in 12 minutah.

Od Pirana do Triglava v 14h 12min from Anže Čokl on Vimeo.


Delo razkriva #evroposlanci: Kam gre denar, namenjen za pisarne poslancev? #officespotting

$
0
0

Novinarji Dela so lansko leto sodelovali pri odkrivanju podatkov v aferi #panamapapers, za katero so vsi sodelujoči novinarji prejeli Pulitzerjevo nagrado. Letos sta se Anuška Delić in Tina Kristan z ostalimi raziskovalci lotili projekta #evroposlanci in danes razkrivanjo zanimive podatke o tem, kam gre denar, ki je namenjen za pisarne poslancev.

Evroposlanci skupno porabijo okoli 40.000.000 evrov za financiranje pisarn. Ampak situacija je precej bolj zanimiva, saj
tretjina vseh članov parlamenta sploh nima pisarne oziroma ni nikakršnih podatkov o tem, kje se te pisarne nahajajo.

Tudi to, da imajo poslanci pisarne v prostorih političnih strank ni v skladu z zakoni (razen, če so pisarne ločene od pisarn stranke), ali pa so celo nekateri hkrati najemodajalci in najemniki teh pisarn.

Končno se je nekdo lotil evroposlancev in njihove nedotakljivosti. Upam, da ne bo ostalo samo pri tem, ampak da se bo na podlagi teh ugotovitev tudi primerno ukrepalo.

Več o tem odkritju na Delo.si:

Zdravko Počivalšek / ljubljanski močvirniki / kdaj se bo minister opravičil?

$
0
0

Minister Zdravko Počivalšek je ob robu investicijske konference v prostorih Gospodarske zbornice Slovenije dejal: “Imamo posluh za vse, ki so dobronamerni, na koncu smo pristali na to, da se z nadomeščanjem kmetijskih zemljišč izognemo poseku gozda, nimamo pa posluha za tiste, ki po naročilu drugih z ljubljanskimi močvirniki rušijo ta projekt in želijo sesuti delovna mesta v Mariboru.”

Izjava, izrečena v žaru boja, ko se mu sesuva njegov ljubi projekt Magna Steyr, je milo rečeno žaljiva. Dejstvo je, da do takšnega izražanja in jasnega poniževanja dela državljanov Slovenije, ki živijo v Ljubljani, ne bi smelo priti. Glede na to, da je od izreka teh besed minilo že par dni, pa vendar se minister še vedno ni opravičil za njih, vsekakor pokaže stanje ministra in njegov način razmišljanja. Tudi to, da na takšen način in s takšnimi izjavami poskuša diskreditirati vse tiste, ki mu ne držijo “štange” in podpirajo projekta, ampak gledajo na sliko z malce širšega zornega kota, je milo rečeno pobalinsko!

Glede na način obračuna s tistimi, ki razmišljajo drugače kot on, pove veliko o ministru. Ali je to projekt, kjer bo imel tudi sam korist, sploh ni pomembno. Pomembno je, da se lahko tujcem pomaga pri njihovih investicijah v Slovenijo, medtem ko se domačim podjetnikom mečejo polena pod noge – primer Akrapovič je eden izmed takšnih – ko ni mogel povečati svojega proizvodnega obrata vrsto let. Ko pride tujec, se stvari uredijo čez noč in še država jim pomaga s finančno injekcijo.

Vendar tale zapis ni namenjen Magni Steyr, ampak ministru Počivalšku, ki je dokazal, da mu retorika ni ravno močnejša točka in da za obračun z drugače mislečimi lahko uporabiš tudi precej pobalinske izjave.

Kdaj se bo torej minister Počivalšek opravičil za svojo izjavo?

Ali blagovne znamke poslušajo / razumejo svoje uporabnike? #ne

$
0
0

Živimo v letu 2017, vendar se komuniciranje na družbenih omrežjih še vedno prodaja kot vroče žemljice. Obstaja cel kup “nasvetov”, kako najboljše komunicirati s svojimi potrošniki na družbenih omrežjih. Glede na to, da je to mantra že neskončno let, bi bil mogoče že čas, da se uporabnike začne tudi poslušati in razumeti.

Zelo veliko Facebook strani še vedno uporablja enake metode, kot so se uporabljale pred mnogimi leti:

  • da se objavlja trenutno aktualne teme
  • da se ob petkih zaželi vsem čudovit vikend s primerno fotografijo
  • da se objavlja smešne slike
  • da se pod vsako objavo na družbenih medijih zapiše še vprašanje (primer: Kaj pa vi mislite? A bi dali big LIKE za tole?)

Verjetno je sedaj že približno jasno, v katero smer bo šel tale zapis, kajne?

Če sem pred mnogo leti verjel, da bodo družbeni mediji naredili revolucijo na področju interneta, se sedaj čedalje bolj zavedam, da so poneumili ljudi, ki družbene medije povsem nekritično vzamejo zdravo za gotovo – saj poznate primere, ko so si ljudje želeli, da bi bil Facebook rdeč in klikali na aplikacije in ko so želeli videti, kdo je preverjal vaš profil…

Našteval bi lahko zelo dolgo, ampak se zavedam, da je neumnost neomejena. Vendar se bom rajši osredotočil na temo, ki mi je bolj zanimiva in me precej bolj inspirira, kot pa me jezijo takšne in drugačne neumnosti, ki se dogajajo na družbenih omrežjih.

Kdaj bodo znamke začele poslušati svoje potrošnike?

Znamke so prisotne povsod. Z nami komunicirajo na družbenih omrežjih, pojavljajo se na televiziji v obliki oglasov, nagovarjajo nas iz časopisov, billboardov. Znamke so povsod, če se tega zavedamo, ali pa tudi če se ne. In v bistvu je znamkam pomembno, da se jih mi zavedamo – oz. da nas spomnijo, ko smo v trgovini pred polico, da kupimo njihov izdelek.

Vendar imamo rahel problem v tej enačbi. Znamke za svoje aktivnosti angažirajo agencije, ki jim potem predlagajo različne kreativne rešitve, ki jih dobijo na podlagi analiz trga in raznih statistik. Statistično gledano je vzorec povsem pravi in vse te stvari “štimajo”, vendar marsikdo pozablja, da smo potrošniki živa bitja, ki se nas ne da “zapakirati” v številke in na podlagi tega delati odlične akcije, ki bodo pospeševale prodajo in katerim bomo potrošniki od navdušenja ploskali. Ta permisa je napačna in počasi se bo potrebno zavedati, da smo potrošniki tisti, ki narekujemo, kaj si želimo od znamk in kako naj se znamke do nas obnašajo. Da ni več dovolj, da kreativci naredijo akcijo, ki bo na festivalih pobirala nagrade, ampak bo potrebno narediti akcijo, ki jo bomo potrošniki vzeli za svojo in s katero bo znamka dejansko prodala več svojih izdelkov.

primer: znamka A (avtomobilistična) se odloči, da investira v oglaševalsko akcijo 500.000 eurov. Na začetku akcije se postavijo nekateri cilji, oz. število prodanih vozil. kreativci osmislijo akcijo, ki je super in viralna in medijski planerji zakupijo najboljše termine na televizijah, mesto pa preplavijo oglasi. Engagement se fura preko družbenih omrežij in cel kup promocijskih tekstov je v medijih. ko se akcija konča, se naredi prerez – ugotovi se, da se je v času akcije prodalo natanko 15 vozil več, kot pa statistično gledano v istem obdobju v prejšnjih letih. Z rezultati se ne bo nihče hvalil, ker niso posebej dobri, ampak se bo prikazalo število novih lajkov, število objav in vse skupaj se bo zapakiralo v dober engagement z uporabniki!

wrong: če bi bil jaz znamka (na srečo nisem!), bi si želel precej drugačne igre – na začetku akcije bi postavil željene cilje in od agencije zahteval, da naj naredi akcijo, ki ne bo “brand akcija”, ampak bo prodajno uspešna. ne zanimajo me nagrade na festivalih, ampak si želim prodanih 150 vozil več!

Če bi agencija uspela narediti takšno akcijo in dati “jajca” v ogenj – znižati osnovno ceno, vendar pri preseženi prodaji vozil, določeni na začetku, bi ji jaz dal 15% več denarja za akcijo. Kar bi bilo edino “fair” v tem primeru. S tem bi se odvzela patina, ki se drži oglaševanja, da je to metanje denarja skozi okno. In v takšnem primeru ne bi bilo dovolj zgolj narediti očem všečno akcijo, ampak bi bilo potrebno narediti precej več za to.

Znamka, oz. skrbniki znamke – v tem primeru tudi agencije, bi morale začeti (končno!) poslušati svoje potrošnike. Namreč ravno v nas se skrivajo odgovori na takšna in podobna vprašanja, na katere sicer obstajajo tudi drugačni odgovori, ki so zapisani v analizah, vendar so veliko bolj preprosti, če se nam jih zastavi in če znamka dobi odgovor iz prve roke. V tem primeru potrošnik dobi dejansko občutek, da znamka z njim komunicira in da si želi naših nasvetov, oz. da znamko celo dejansko zanima naš pogled na njih.

Tudi Planet TV bo plačljiv / plačali bomo naročniki, kdo drug …

$
0
0

Najprej je Pro Plus dosegel, da mu operaterji plačujejo. In operaterji to zaračunavajo nam – naročnikom. Večina je bila tiho, kot smo že navajeni. Saj smo Slovenci, kajne?! Sedaj se je za podobno taktiko odločil tudi Planet TV. Tudi oni bi radi dobili denar od kabelskih operaterjev in zaslužili vsak mesec precej več, kot pa zaslužijo sedaj. Seveda bodo operaterji sprejeli to in v končni fazi bomo plačali zopet naročniki. Kdo pa drug?!

Po podatkih naj bi Planet TV zahteval za vsakega uporabnika 1,20 evra. Zanemarljivo, kajne? Sploh v primeru, da tega programa nikoli ne spremljaš. Ampak Pandorino skrinjico je odprl Pro plus in pristojne institucije niso znale pravilno odreagirati. Kot sem napovedoval, ko je Pro plus dosegel ta dogovor in se naročniki nismo odprli, bodo sedaj začele padati domine – in kmalu pričakujem, da bo tudi vsak regionalni program želel nekaj centov od vsakega naročnika.

Seveda bomo Slovenci mirno in tiho tudi to požrli. In svet bo šel naprej, kot da se ni nič zgodilo.

Če se kabelski operaterji ne bi odločili, da sprejmejo ponudbo, bi doživeli revolt gledalcev. Vendar. Obstaja tudi druga opcija, za katero pa se ni nihče odločil – da bi dali uporabnikom na izbiro – ali želijo spremljati “plačljive programe” in posledično tudi plačati višji znesek za to ali pa bi se lahko uporabnik odločil, da tega ne želi.

Volk sit, koza cela in operaterji bi imeli nov paket, ki bi vseboval te programe. Precej boljša odločitev bi bila to za vse uporabnike, ki bodo sedaj primorani plačati višji znesek. Po drugi strani pa tole prikaže situacijo, ki je v Sloveniji trenutno prisotna – če si velik, potem si lahko privoščiš takšno izsiljevanje. In če gre skozi, potem ni hudič, da ne boš zahteval več in več.

Sedaj bosta Pro plus in Planet TV imela win win situacijo – za njih. Ne bo se jim zmanjšalo število naročnikov (kot bi se v primeru uvedbe posebnega paketa), torej posledično tudi ne bodo imeli izpad prihodkov iz naslova oglaševanja. Ja, kaj bi si človek še želel.

Recimo, da sem malce praktičen – kot da bi se vlada čez par let odločila, da uvaja davek na izdihan zrak. In bi ga moral plačati vsak državljan Slovenije glede na njegovo težo. Top ideja, kajne? Približno tako je s plačevanjem obvezne naročnine za ta kanale..

 

Cacib Umag 2017 / video in fotografije

$
0
0

Hrvaška kinološka zveza je ta vikend na lokaciji Sol Stella Umag organizirala razstavo in tekmovanje psov / Cacib Umag. Glede na to, da sem že pred tem par dni opazoval številne pse, ki so jih njihovi lastniki prevažali naokoli, sem skočil pogledati tudi to tekmovanje psov.

Rad imam živali. In ne podpiram mučenja – in ne, to ni razlog, da sem se odločil za vegansko prehranjevanje. Ko sem se včeraj sprehajal po skoraj 30 stopinjah in opazoval pse, so se mi smilili – določene pasme psov so namreč podvržene posebnim tretmajem na samem prizorišču. Od sušenja dlake, kodranja, do vseh možnih sponk za dlake. Vsak lastnik ima svojo proceduro, ki se jo drži.

Da ne bo pomote. Gospodarji lepo skrbijo za pse, ampak precej podobno primerjavo dobim v misli, ko gledam tekmovanja za miss. Da ne bom dolgovezil..

Viewing all 3952 articles
Browse latest View live